Mesta po svetu se spreminjajo in postajajo bolj »hodljiva«. Ker se vse več ljudi priseljuje v mesta, so koristi spodbujanja ljudi, da hodijo, popolnoma jasne.

Poleg prijetnejšega, varnejšega in manj onesnaženega urbanega okolja, lahko gojenje hodljivosti mesta sprošča tudi mestni promet in pripomore k boljšemu zdravju ljudi. To pa v mestih, ki so zgrajena za avtomobile, pomeni prav poseben izziv. Narejenih je bilo že nekaj raziskav, ki so se ukvarjale z značilnostmi, ki v mestih pritegnejo pešce in jih spodbujajo k nadaljnji pogostejši hoji: velikost mestnih ulic, kakovost pločnika, prisotnost dreves ali cestne opreme in pobude za območja brez avtomobilov. Medtem ko načrtovalci in raziskovalci iščejo načine, kako ustvariti pešcem privlačen mestni prostor, pogosto prezrejo dejstvo, da odločitve ljudi, kje in kdaj bodo hodili, niso odvisne samo od fizičnih značilnosti okolja.

Obstaja že vrsta predhodnih raziskav, ki dokazujejo, da imajo na ljudi močan vpliv njihove skupine prijateljev. V zgodnjih sedemdesetih letih je ameriški sociolog Mark Granovetter že pisal o tem, da na širjenje govoric, uporabo novejše tehnologije in iskanje zaposlitve vpliva posameznikova socialna mreža, zlasti njegove šibkejše vezi z znanci. Istočasno sta ameriška sociologa, Paul Burstein in Carl Sheingold, ugotovila, da posameznikova socialna mreža pomembno vpliva tudi na njegove vzorce političnega glasovanja. Nedavno so raziskovalci celo odkrili, da bodo posamezniki bolj verjetno predebeli, če njegova socialna mreža vključuje predebele prijatelje.

Socialno razsežnost ima tudi hoja. Otrok bo najbolj verjetno hodil peš v šolo, če bo imel npr. za družbo sorojenca ali pa prijatelja. Ali bo oseba izbrala hojo, je odvisno od spola, družbenega razreda in razdalje. V prostem času se ljudje peš v mesto raje odpravijo s prijatelji in najbolj očiten primer kolektivnega načina iskanja poti zaznamo takrat, ko se skupina dveh ali več ljudi na določen cilj odpravi skupaj. Pri tem si začrtajo cilj, med potjo določijo zaznamke in proučijo njihovo izbiro skupne poti. Aktivnost seveda postane manj skupna, ko nekdo prevzame vodstvo, ostali pa mu sledijo. Najsi bo to turistični vodič, ki vodi skupino, ali oseba, ki prijatelja vodi do doma. Oba primera predstavljata izrazit način skupnega iskanja poti, saj na odločitve o cilju poti neposredno in namensko vplivajo drugi ljudje. Isti pojav se zgodi tudi takrat, ko pešci upoštevajo nasvete drugih in to vpliva na njihovo izbiro poti. Ko pešec vidi, da se ostali premikajo do istega cilja, npr. če v času nogometne tekme sledi ostalim navijačem iz železniške postaje do stadiona, se bo enostavno prepustil toku.

Pomembno vlogo igra tudi čas. Navodila ali napotke za pot lahko pešci dobijo pred ali med potjo (npr. po telefonu). »Socialne sledi« lahko pustijo tudi predhodna premikanja ostalih ljudi, ki pešce posredno opremijo z informacijami o cilju – prehojena trava, ki nakazuje na bližnjico skozi mestni park.

Ljudje seveda za pomoč pri usmerjanju uporabljajo različne vrste družbenega načina iskanja poti. Aplikacije kot sta Google Maps ali Citymapper se lahko uporablja tudi na socialen način. Čeprav so prvenstveno namenjeni za individualno porabo, pa se v realnosti nemalokrat zgodi, da jih uporablja več uporabnikov istočasno, z namenom, da skupaj proučijo navodila in se odločijo o smeri poti.

Za oblikovanje hodljivih mest morajo načrtovalci in mestne oblasti razumeti, katere fizične značilnosti pripomorejo k temu, da v mestu hodi več ljudi. Bolj realno podobo pa bi si nedvomno ustvarili, če bi upoštevali tudi socialne stike in njihov vpliv na vedenje posameznikov glede načina pešačenja ter jim zagotovili boljši položaj pri spodbujanju hoje kot načina potovanja.

Razumevanje, kako drugi ljudje vplivajo na iskanje poti, bi tako utrlo pot tudi mnogim zanimivim tehnološkim inovacijam, s pomočjo katerih bi se v mestih lažje znašli. Socialne sledi bi lahko prenesli na digitalne aplikacije ali jih fizično označili na način, ki bi bil dinamičen in po možnosti tako uporaben kot spletni priporočilni sistem, npr. označba mirnejših poti z zastavicami v času večje obremenjenosti ulic.

Načrtovalci urbanega okolja in vodilni mestni organi bi z večjo vključitvijo socialnih elementov pri vplivanju ljudi na njihovo hodljivost pridobili dragocenejše informacije o načinu uporabe mesta, in sprejeli pametnejše odločitve o tem, kaj in kje graditi.

Slikovno gradivo: Pexels