Za britanski časnik “The Guardian” piše: Dean Burnett (nevroznanstvenik, bloger o znanosti, komik in avtor knjig The happy brain in The idiot brain)

Šokantna tehnologija lahko sicer deluje odlično v teoriji, zavedati pa se treba, da je resničen svet precej bolj nevaren in negotov kraj.

Pred časom sem pisal o razvpitih letečih nahrbtnikih. Vrsta prevoza, ki si jo, kot se zdi, vsi že nekaj časa želijo in tudi pričakujejo, na veliko ogorčenje mnogih znanstvenikov celo zahtevajo, pa je še vedno pravzaprav ni na vidiku. V svojem članku o letečih nahrbtnikih sem se karseda potrudil, da bi nekako pojasnil, zakaj jih v našem gospodinjstvu še nekaj časa ne bo.

Štiri leta kasneje se znajdem v položaju, ko moram pisati o ravno nasprotni situaciji. Tokrat so tema samovozeča vozila, za katera neprestano poslušamo, da nas čakajo v ne več tako oddaljeni prihodnosti. Kajpada je vlada ena večjih zagovornic tovrstnih vozil, saj je sprejela nekaj bojda drznih odločitev o njihovi uporabi. Pa vendarle britanska javnost po vsej verjetnosti velja za eno manj navdušenih glede popolnoma avtomatiziranih vozil in je očitno popolnoma nepripravljena za njihovo širšo uporabo. Tako vsaj namiguje nedavna študija o trenutnem stanju avtonomnih vozil v različnih državah, ki jo je objavil časnik The Times. Zdi se, da britanska vlada izrazito veliko besediči o samovozečih avtomobilih, infrastruktura pa niti slučajno še ni pripravljena zanje, da ne omenjamo javnosti, ki je ena najbolj skeptičnih.

Nedvomno lahko dodam, da ima vlada težnjo po vztrajanju in hitrem pospeševanju nečesa, za kar verjame, da je genialno, ne da bi se na to tudi primerno pripravila. In to kljub dejstvu, da si splošna javnost tega ne želi in bi ji to lahko celo škodilo. V tem konkretnem primeru namreč popolnoma upravičeno, saj se večina strokovnjakov strinja s tem, da je vse skupaj skrajno preuranjeno.

Zakaj smo lahko glede neizogibnega prihoda samovozečih avtomobilov skeptični, je Dr. Hannah Fry opisala v svoji knjigi. Nekatere razloge navajam tudi v tem prispevku. Se pa poleg vseh zadržkov konstantno pojavlja problem, ki nenazadnje zadeva vprašanja, ki presegajo samo vozilo. Lahko se enotno strinjamo, da je izdelava vozila, ki se sámo premika in upravlja dandanes relativno preprosta. Kar povzroča glavobol je tisto, kar je okrog njega.

Če se ponovno navežem na že omenjeno študijo, je eden večjih problemov britanske infrastrukture slaba pokritost mobilnega omrežja na številnih območjih. Koliko ljudi se torej zaveda, da samovozeče vozilo za komunikacijo z ostalimi vozili in kontrolo prometa potrebuje stalen dostop do hitrih in zanesljivih mobilnih podatkov? Ustvari pa tudi druge probleme. Predstavljajte si, da se britansko samovozeče vozilo odpelje na pot v Evropo. To bi pomenilo ustavljanje vsaki 2 minuti in neprestano povezovanje z javno dostopnim brezžižnim omrežjem v španskih lokalih, saj si potnik s povrnitvijo plačljivih storitev gostovanja po Brexitu ne bi mogel več privoščiti uporabe mobilnih omrežij.

Še kakšen velik problem? Udarne jame! Klasična značilnost britanskih cest. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da se tudi najbolj vrhunska tehnologija lahko dobesedno sesuje, kadar zmanjka asfalta. Potem je tu še zavarovanje kot ključni element pri lastništvu modernega vozila. Kdo nosi odgovornost v primeru, če vaše vozilo trči v drugo samovozeče vozilo? Vi, vozilo ali proizvajalec? Avtomobilsko zavarovanje je delikatna stvar in že sama po sebi dovolj kompleksna, brez da bi dregali v to bencinsko osje gnezdo. Nedvomno pa z obstoječimi zakoni in cestnimi pravili neizogiben problem.

Seveda pa so pogosto problem ravno ljudje. Še tako kompleksen algoritem bo težko kos kaotičnemu, nepredvidljivemu in nerazumljivemu vedenju povprečnega človeka oz. »pešca«, kot bi ga dojemalo avtonomno vozilo.

To pa je že naslednji pomemben vidik, ki je pri optimističnih obravnavah samovozečih avtomobilov prepogosto prezrt. Četudi bi bila tehnologija popolna (kar tudi približno ni), ali bi to pomenilo, da ji bodo ljudje z nakupom in uporabo, da jim postane uresničljiva možnost, samodejno zaupali?

Zagotovo ne. Zaupanje ljudi v stroje je tudi v še tako dobrih časih veliko vprašanje. Številne študije kažejo na to, da smo že pri nečem relativno vsakdanjem, kot je osnovni prepoznavni test, zelo zadržani glede popolnega zaupanja v nekaj, kar je v celoti sintetično. Enostavno nam to ni prirojeno in privzgojeno, saj smo se razvijali tako, da z vso svojo blaginjo in varnostjo zaupamo sočloveku in ne »orodju«. Če odmislimo seveda, da so drugi ljudje včasih manj zanesljivi kot stroji, ampak to je že druga zgodba.

Kolikokrat ste se npr. po telefonu znašli »na čakanju«, ko se vam je oglasila elektronska tajnica in z olajšanjem zavzdihnili »končno, živa oseba«, ko vas je sprejel nekdo v klicnem centru? S porastom virtualnih asistentov se bo to resda spremenilo, redko pa boste popoln nadzor prepustili tovrstnim kreaturam, zlasti če bo zadevalo vašo varnost, kot bi bil to primer v vozilu. Spreminjanje glasbe ali nastavitve koledarja so ena stvar, odstranitev slepiča pa resnici na ljubo popolnoma druga.

Kljub pozitivnemu ugledu, ki ga povečini uživajo samovozeča vozila, se je nedvomno treba spopasti s temi in še mnogimi drugimi vprašanji. Britanska javnost je glede svoje skeptičnosti do njihove kmalu pomembne vloge v naših življenjih kakopak na pravi poti.

Slikovno gradivo: Pixabay