Kaj se zgodi, ko se izključijo semaforji?

Prva stvar, na katero pri takšnem vprašanju najprej pomislimo, je nedvomno kaos. Prav zato bo verjetno ta vest iz Nizozemske toliko bolj zanimiva, saj se je pred dobrim letom dni, natančneje na neko megleno majsko jutro, nedaleč od mestnega središča Amsterdama, zbralo več kot ducat rahlo nemirnih uradnikov, inženirjev in državnih uslužbencev. V križišču, ki ga vsak dan uporablja znatno število pešcev, vozil in seveda kolesarjev, je v enem samem trenutku zavladal prometni mrk, kajti naenkrat so izklopili sleherni semafor.

Vas zanima več o našem portalu?


Ta enkraten dogodek je del pilotskega projekta, s katerim želijo pešcem in kolesarjem v okviru celostne prometne strategije omogočiti več prostora. V nekajmesečnih pripravah na izvedbo projekta  je bilo vključenih več deležnikov, med njimi tudi policija in nosilci javnega prevoza. Posebno pozornost so tokrat poleg različnim tehničnim študijam, namenili zlasti proučevanju vedenja, dojemanja in izkušenj kolesarjev pri njihovi vsakodnevni vožnji po mestu. Študija je sprva pokazala, da večina križišča niti ne mara, ker je le-to preveč kaotično in po njihovih izjavah nihče ne upošteva semaforja. Na vprašanje ali je to sploh potrebno je tretjina odgovorila pritrdilno, 5 % vprašanih je odgovorilo z »ne«, medtem ko je bila večina neodločena, saj o tem nikoli ni zares razmišljala. V času priprav na izključitev semaforjev so hkrati opazovali tudi vedenje udeležencev, pri čemer so ugotovili opazno brezizraznost in pri večini minimalno medsebojno interakcijo.

triglav_vreme

Ko so izključili semaforje, se je delež nezadovoljnih presenetljivo zmanjšal, medtem ko je kar 60 % vprašanih trdilo, da se je promet v križišču celo izboljšal. Vedenje udeležencev se je po tem dogodku precej spremenilo, saj je bilo opaziti, da se kolesarji križišču približujejo počasneje in pri tem vzpostavljajo precej več očesnega kontakta, uporabljajo različne kretnje, glasove ali se izražajo na kakšen drug način. Prisotnih je bilo mnogo več pogajanj, ki pa niso potekala čisto brez nesporazumov. Nova situacija je od ljudi na nek način zahtevala, da so z okolico začeli sodelovati in tako morali, če so se ji želeli prilagoditi, tudi spremeniti svoje vedenjske vzorce.

a1

Namesto, da so se zanašali na semaforje, so bile zdaj ključnega pomena njihove lastne spretnosti in namigi s strani ostalih udeležencev. Tovrstno prilagajanje seveda zahteva svoj čas in predstavlja zapleten kognitiven proces, kjer gre za prekomerno delovanje človekovih živčnih celic, okrepljeno uporabo čutil in razreševanje večpomenskih informacij. Z oblikovanjem novih praks prihaja do hitrega odločanja, pri čemer se uporablja tako gibanje telesa kot njegov nadzor. Tovrstne t.i. pogajalske taktike so lahko, tako za telesne mišice kot možgane, stresne, vendar se poraja vprašanje ali je to nujno slabo?


Pot na delo s kolesom ali peš po ocenah večine traja dlje od vožnje z avtomobilom – vendar to ne drži popolnoma! Več…


Sčasoma so zaznali, da so kolesarji celotno situacijo že popolnoma obvladali, in že čez nekaj mesecev so bili v križišču vsi semaforji v celoti odstranjeni. Trenutno v tem delu mesta poteka stopnja ponovnega preoblikovanja križišča in prenos ideje po celotnem mestu Amsterdam, kar podpira tudi tamkajšnja politična sfera. Omenjeni pilotski projekt dokazuje, da ima manj predpisov in kontrole lahko za posledico tudi bolj odgovorne in previdne udeležence. Ti se začnejo mnogo bolj zavedati ostalih okrog sebe in temu primerno prilagodijo tudi njihovo odzivanje. Križišča, ki so zasnovana tako, da so usmerjena k človeku (human-centered design), so lahko odlično orodje za krepitev medsebojne komunikacije, povezanosti in zdravega socialnega kapitala. Zgodba nam tako sporoča, da kolesarjenje neprestano potrebuje našo pozornost in da tudi Nizozemci na tem področju še zdaleč niso zaključili. Hkrati pa nas tudi opominja, da kolesarjenje ni popolno, saj smo kljub vsemu vsi samo ljudje.

Vir: The Guardian

Slika: Pixabay