Kako mesta “spraviti na kolesa”

Večino poti po mestnih ulicah prevozimo v avtomobilih – in to navkljub mnogim prednostim, ki jih pravzaprav ponuja kolesarjenje. Kako poiskati učinkovit način, da mestne prebivalce pogosteje spravimo na kolesa?

velo_18kolomaraton

Vse se je začelo z mrtvimi konji leta 1816 – t.i. »leta brez poletja«. Temperature so takrat zaradi izbruha indonezijskega ognjenika Mount Tambora strmo padle po celem svetu. To je bil eden najbolj grozovitih izbruhov, kar so jih zabeležili v zgodovini, in prav padanje prahu in žvepla je takrat povzročilo izpad pridelka po vsej Evrope. Ker so konji začeli umirati zaradi lakote, je nemški izumitelj Karl von Drais prišel na idejo, da bi jih nadomestil z vozilom na dveh kolesih brez pedal. To je bil predhodnik današnjega kolesa in kmalu je postal vse bolj popularen. Danes velja za najbolj učinkovit način prevažanja s pomočjo lastnega pogona. Kljub temu, da je kolesarjenje čista in zelena oblika prevoza, je resnično priljubljen le v nekaterih državah. Velika verjetnost nesreč, pomanjkljiva kolesarjem prijazna infrastruktura, skrbi glede dežja in mraza pa mnoge odvrne od tega, da bi uporabili dvokolesnega konjička. V Združenem kraljestvu, ZDA in Avstraliji kolesarjenje predstavlja samo 1 % vseh poti. So pa seveda tudi izjeme in ena takšnih je nedvomno Nizozemska, kjer ta številka znaša 27 %, v glavnem danskem mestu Kopenhagen pa redno uporablja kolo celo več kot polovica njegovega prebivalstva. Manj ljudi na kolesih pa ne pomeni nujno tudi manj nesreč, pravzaprav je ravno obratno. Število smrtnih žrtev med kolesarji na 100 milijonov prekolesarjenih kilometrov v ZDA znaša 5.8, v Združenem kraljestvu pa 3.6. V Nemčiji, ki velja za kolesarjem prijazno državo, ta delež znaša 1.7, na Danskem pa 1.5, kar je pokazatelj, da je kolesarjenje v državi štirikrat varnejše v primerjavi z ZDA in dvakrat v primerjavi z Združenim kraljestvom. Precej varneje je celo na Nizozemskem, kjer se na 100 milijonov kilometrov na cestah zgodi samo 1.1 smrtna žrtev.

triglav_vreme

Poraja pa se vprašanje, če tovrsten nizozemski in danski kolesarski paradiž lahko funkcionira vsepovsod. Kako se bodo morale spremeniti ceste, da bodo ljudje namesto avtomobilov začeli uporabljati kolesa, kljub mrazu in dežju? Lahko tehnologija omogoči pametnejše kolesarjenje? Ključni dejavnik, ki vpliva na majhen delež kolesarjev v številnih mestih, je po mnenju strokovnjakov ta, da se večina ljudi ne počuti prijetno pri souporabi ulic skupaj s hitrimi osebnimi in tovornimi vozili. Večina modernih mest je zasnovanih za avtomobile, najsi bodo to dovozi naših domov ali parkirna mesta ob glavnih cestah v trgovska središča. Vse to omogoča lažje potovanje z avtomobilom, vendar brez upoštevanja kolesarjev. V večini mest, z izjemo Groningena, kjer najdemo stotine kolesarskih poti po mestu, ceste nimajo ločenih kolesarskih stez. Medtem ko se morajo kolesarji izogibati parkiranim vozilom, ti z visokimi hitrostmi švigajo mimo njih. Za začetek si pobliže poglejmo prevožene razdalje. V povprečju je približno polovica poti z avtomobilom v evropskih mestih krajših od petih kilometrov. Pameten načrtovalec mesta bi raje domneval, da bodo pri njegovem prepoznavanju načina prilagajanja na neučinkovite, okolju škodljive in nevarne oblike, kot je uporaba osebnih avtomobilov, kolesarjenje, hoja in javni prevoz prevladujoči načini prevoza. Z upoštevanjem tovrstnega mišljenja bi načrtovalci oblikovali t.i. ločene kolesarske površine, tj. kombinacijo kolesarske steze na ravni pločnika in/ali zaščitene kolesarske poti na cestah. Leta 1998 so v kolumbijskem mestu Bogota zgradili 300 kilometrov  takšnih zelenih poti, ki so jih od cest ločili z drevesi. Takratni župan je poudaril, da ta projekt ne predstavlja »ljubko arhitekturno značilnost«, temveč dokazuje, da je državljan s 30 dolarjev vrednim kolesom enako pomemben od tistega z avtomobilom vrednim 30 000 dolarjev. Infrastruktura pa mimogrede ne pomeni samo kolesarskih stez, temveč vse bolj priljubljena po vsem svetu postaja tudi shema souporabe koles. V kitajskem mestu Hangzhou s pomočjo največjega svetovnega programa za izposojo koles prebivalcem omogočajo brezplačno uporabo kolesa za prvo uro. V boju proti onesnaževanju samega mesta pa avtomobilom z določenimi registrskimi tablicami prepovedujejo vožnjo v posamičnih dnevih. Vseeno pa podobni programi drugje, kot v Milanu ali Mexico Cityju, ne delujejo vedno tako uspešno. Namesto, da bi ljudje tamkaj prešli na kolesa ali javni prevoz, mnogi vozniki zamenjajo ali celo kupijo drugo vozilo z različno registrsko tablico.

a1

Naslednji problem so tu varna parkirišča za kolesa, zlasti na železniških in avtobusnih postajah. V Amsterdamu imajo parkirno hišo z več etažami, ki lahko shrani tudi do 6 000 koles, na centralni postaji v Utrechtu na Nizozemskem pa imajo eno največjih kolesarnic na svetu s površino primerno za 12 500 koles. Ena od sledečih rešitev so tudi avtobusi v britanskem Lake Districtu, primerni za prevažanje koles, s pomočjo katerih kolesarji lahko naredijo tudi daljše razdalje. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo tudi, da bi morala biti križišča zasnovana tako, da imajo kolesarji in pešci prvi zeleno luč. V Kopenhagnu se prižge zelena luč, če semafor zazna prihod večjega števila kolesarjev v križišče. Medtem ko čakajo pri rdeči luči pa noge lahko naslonijo na tamkajšnje posebne opore za stopala. V norveškem Trondheimu poznajo tudi rešitev za premagovanje strmejših terenov, zato tam lahko kolesarji uporabijo poseben mehanski sistem, ki jim omogoča lažji vzpon s kolesom. Da bi kolesom omogočili več prostora, bi morali avtomobili odstopiti svoja parkirna mesta in se umakniti v zanje namenjene parkirne hiše blizu bivanjskih enot. Če bi se lotili pristopa po načelu prednosti kolesom, potem bi parkirna mesta vozilom zaračunavali relativno visoko in za omejen čas, tako da bi jih ljudje še vedno lahko imeli in jih uporabljali, seveda pa ne bi veljala kot najlažja, najcenejša in najbolj primerna varianta. Poleg zagotavljanja varne infrastrukture za kolesarje, pa tudi izumitelji s pomočjo moderne tehnologije upajo na varnejše in zabavnejše kolesarjenje. Že zdaj obstaja vrsta mobilnih aplikacij, ki pomagajo kolesarjem, npr. pri prikazovanju najhitrejše in najbolj kolesarjem prijazne poti do želenega cilja, javljanju poškodb na cesti ali poskusu preprečitve kraje kolesa. Kolesarska tehnologija pa vseeno presega aplikacije. Švedsko podjetje Hovding  je oblikovalo čelado, ki se pri trčenju napihne in ima tako rekoč učinek zračne blazine. Vse več avtomobilov pa ima tudi vgrajene asistenčne sisteme s senzorji, ki ob zaznavanju tako pešcev kot kolesarjev, začnejo zavirati, ko se jim ti preveč približajo.

coris

Tudi kolesa postajajo pametnejša. Tehnološko podjetje Baidu, ki upravlja največji kitajski brskalnik, je v sodelovanju z raziskovalci Univerze Tsinghua v Pekingu, razvilo pametno kolo Dubike, opremljeno s senzorji, ki zbirajo podatke o frekvenci vrtenja pedal, hitrosti in srčnega utripa. Pri vrtenju pedal se kinetična energija pretvori v električno energijo za napajanje senzorjev. Podatki se nato sinhronizirajo s pametnim telefonom in lahko objavijo na družabnih omrežjih. Povezano kolo kanadskega podjetja Vanhawks pa kolesarjem med potjo javlja opozorila in smeri. Povezano je z GPS-om na pametnem telefonu in s pomočjo vgrajenih svetlečih diod na krmilni ročici zagotavlja napotke zavoj za zavojem. Ultrazvočni senzorji zaznavajo predmete v kolesarjevem mrtvem kotu in v primeru potencialne nevarnosti krmilo začne vibrirati. Obstajajo tudi poskusi, s katerimi želijo kolesa narediti bolj vidna v prometu. Londonski start-up Cycl je razvil kazalnike, ki so vgrajeni v smerne ročice, s čimer želijo narediti kolesa čimbolj enakovredna ostalim vozilom. V naslednjem koraku želijo kazalnike povezati s kartografsko programsko opremo, ki bodo začeli utripati tik pred odsekom. Raziskovalci Evropske unije sodelujejo na projektu Vruits, kjer odkrivajo možnosti komuniciranja koles s prometno infrastrukturo in avtomobili. Cilj projekta je, da se vozila in kolesa med seboj opozarjajo pred morebitnimi trčenji. Vas bo vse to morebiti prepričalo, da se odpoveste udobju avtomobila in se kljub malo dežnim kapljicam usedete na kolo? Nekaj zagotovo drži in to je stvar navade. Ko kolesarjenje postane del vašega vsakdanjega življenja in glavna oblika prevoza, potem mora biti vreme res slabo, da boste to vašo navado spremenili. Nenazadnje Danci kolesarijo v precej bolj krutih vremenskih razmerah kot npr. prebivalci Londona, medtem ko je v sončni Avstraliji kolesarjenje bolj izjema kot pravilo. Na koncu dneva pa lahko samo tekači in kolesarji potrdimo, da tako pogosto spet ne dežuje.

Vir: bbc.co.uk

Slikovno gradivo: Pixabay