Slediti prijateljem ni vedno varno – vsaj v prometu ne!

Ste že kdaj poskušali voziti za prijateljem? Stvar je kar stresna, kajti če mu ne uspete slediti, se lahko mimogrede izgubite. Da bi se temu izognili, se lahko v strahu, da  izpred oči ne bi izgubili pred seboj vozečega vozila, poslužujete skrajno nevarnih in usodnih manevrov.

Z novejšo študijo na področju psiholoških znanosti, ki je elektronsko dostopna tudi na spletni strani strokovne revije Frontiers, so znanstveno dokazali, da vozniki, ki do določenega cilja sledijo drugemu vozilu, bolj verjetno vozijo nevarno. Robert Gray, profesor za inženiring človeških sistemov (HSE) na univerzi v Arizoni, je s skupino strokovnjakov v omenjeni študiji ugotovil, da v primerih, ko morajo vozniki slediti drugemu vozilu, lahko med vožnjo pride do tveganega vedenja v smislu večje hitrosti, sunkovitega zavijanja in neupoštevanja varnostne razdalje od prednjega vozila. Vzrok za to je najverjetneje negotovost in strah, da se ne bi izgubili. Izvedbo študije je po besedah g. Graya pravzaprav navdihnil sodni primer, v katerem je šlo za scenarij »sledenja prijatelju«, kjer se je voznik v nesreči nato težje poškodoval. Čeprav se večini ljudi intuitivno zdi, da je tovrstna vožnja lahko nevarna, pa njene tveganosti še niso mogli znanstveno podpreti.

Zato se je profesor Gray, skupaj s svojimi kolegi, odločil, da to intuicijo postavi pred preizkušnjo in posamezne študente z veljavnim vozniškim dovoljenjem povabil k sodelovanju, da izvedejo testno vožnjo. Da so dobili predstavo o njihovem osnovnem vedenju med vožnjo, so morali sprva po lastni izbiri voziti v simuliranem mestnem okolju. Tega so nato primerjali tako z njihovim načinom vožnje, ki ga je usmerjal navigacijski sistem, kot vedenjem med vožnjo, pri kateri so bili »naprošeni, da sledijo prijatelju« v prednjem vozilu. V različnih scenarijih so strokovnjaki ocenjevali splošno hitrost vožnje, varnostno razdaljo med obema voziloma in čas, ki so ga vozniki porabili za menjavo voznih pasov. Pri tem so neprestano ugotavljali potencialne nevarnosti, ki bi lahko nastopile kot posledica spremenjenega vedenja voznika in povečale verjetnost nastanka prometne nesreče. Ko so vozniki »sledili prijatelju«, je bila njihova vožnja hitrejša in bolj nepredvidljiva, razdalja od vozila pred njimi je bila neprimerno krajša, v primerjavi z njihovo običajno vožnjo ali z vodenjem navigacijskega sistema pa so tudi sunkoviteje menjavali vozne pasove. Poleg tega so vozniki v simuliranem »sledenju prijatelju« bolj verjetno prevozili rdečo luč ali niso upoštevali pešca, ki je nameraval prečkati cestišče. Pri testu so bili pozorni, da vodilni voznik in ostala vozila okrog njega niso kršili nobenih pravil, tako da voznik sledečega vozila ni samo posnemal tvegane vožnje od nekoga drugega.

Z uporabo računalniško vodene simulacije vožnje, so v študiji uspeli izločiti učinek nalezljivosti, kjer bi na vedenje voznika lahko vplival promet okoli jih. Vozniki namreč pogosto čutijo družbeni pritisk, če želijo slediti preostalemu prometu, zato prihaja do vožnje skozi rdečo luč, če to počnejo tudi ostala vozila.

Profesor Gray na podlagi študije, ki jo nameravajo v prihodnje še razširiti, zaključuje z nasvetom, da si v tovrstnih situacijah, ko nam pot želi pokazati prijatelj, raje priskrbimo naslov in do želene destinacije poskušamo priti sami, bodisi s pomočjo zemljevida ali navigacije.

Vir: Frontiers

Slikovno gradivo: Pexels

amzs_pktpber2017Oglasno sporočilo: AMZS d.d.