Z naraščajočim trendom oglaševanja vzdolž cest posegamo v voznikovo pravico neovirane in neobremenjene vožnje

Namen postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje ob cestah je izključno eden in to je, kako privlačiti oz. pritegniti pozornost udeležencev v prometu. Pri tem pa se tako oglaševalska industrija kot država ne zavedamo potencialno nevarnih vplivov na dobesedno »obkoljeno« voznikovo pozornost s strani nepotrebnih informacij. Medtem ko se lahko vozniki v vozilu odpovemo določenih prostovoljnim nalogam in opravilom, kot je  pogovor z mobilnim telefonom, hrana, kajenje, tudi britje ali ličenje, pa skorajda ne moremo vplivati na ureditev obcestnega prostora s postavljenimi jumbo plakati, elektronskimi prikazovalniki ali postavljenimi svetlobnimi vitrinami. Na cesti nam tako tovrsten način oglaševanja lahko neprestano odvrača pozornost od vožnje, ki je za preprečitev prometne nesreče bistvenega pomena.

Upravljanje vozila je kompleksna delovna naloga, ki zahteva sposobnost voznika, da pozornost usmerja k številnim, med seboj prepletenim, nalogam. Voznik mora hkrati ohranjati primerno in zakonsko določeno hitrost, varno zavijati, obvladovati promet in križišča ter dosledno upoštevati prometne predpise. Medtem pa se med vožnjo neprestano srečujemo s spreminjajočimi pogoji, ki lahko v trenutku zahtevajo naš odziv. Nekateri so kritične narave, spet drugi ne, vendar so lahko le potencialno odvračanje naše pozornosti od vožnje. Takšna odvračanja so tako posledice motenj znotraj vozila kot zunanjih dejavnikov, ki nimajo z vožnjo nikakršne povezave. Zlasti skrb vzbujajoči so elektronski prikazovalniki z menjajočimi svetlobnimi animacijami, kamor uhajajo pogledi voznikov in to žal na račun vožnje. Poraja se nam torej vprašanje, če se tovrstnemu odvračanju lahko dejansko izognemo in v kolikšni meri nam pogled prostovoljno uide v smer oglaševanja.

Zelo verjetno bo prisotnost postranskih objektov za vožnjo na nek način ovirala procesiranje informacij, ki so za vožnjo še kako relevantne. Iz tega lahko sklepamo, da bo povečana vizualna »navlaka« povzročila voznikovo manjšo sposobnost zaznavanja kritičnih informacij v prometnem okolju in posledično več napak, pri čemer so še posebej izpostavljeni starejši vozniki. V nekaterih študijah je bilo ugotovljeno, da negativno na vožnjo vpliva že poskus istočasnega opazovanja treh objektov, npr. velike zgradbe nakupovalnega centra ob cesti s številnimi trgovinami ali več kot treh vrst prometne signalizacije, ki jih je treba upoštevati. V primeru istočasnega opazovanja treh situacij pa je zadeva še večji izziv, kar je zlasti pričakovati v gostem in živahnem mestnem prometu.

Oglaševanje vzdolž cest torej nedvomno odvrača voznikovo pozornost od pomembnih prometnih znakov za nevarnost, povzroči njegovo počasnejše reagiranje v prometu, zakriva preglednost in potencialno vpliva na motnje osredotočenega pogleda na cesto. Namesto, da bi voznik večino energije usmeril v vožnjo in delovne naloge upravljanja vozila, mu pozornost jemljejo nepotrebne informacije in sporočila v njegovem vidnem polju, kar zdaleč ne spada v koncept prometne varnosti. Smo z vidika varne mobilnosti kot vozniki z vsiljivimi oglaševalskimi objekti deležni pravice neoviranega in neobremenjenega, uporabniku primerno prikrojenega ter zlasti varnega prometnega okolja? Je pri tej dvoumnosti potem država upravičena od NAS pričakovati dosledno upoštevanje predpisov in ravnanje v prometu?

V Sloveniji to področje urejajo določbe Zakona o cestah (ZCes-1), nadzor nad izvajanjem teh določb pa imajo inšpektorji za ceste Inšpektorata za infrastrukturo Republike Slovenije. Obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah predpisuje 78. člen ZCes-1, po katerem je postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja prepovedano, razen določenih izjem o katerih odloča upravljavec ceste (Direkcija RS za infrastrukturo). V naselju se ob državnih cestah tovrstni objekti lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah je pri nas prepovedano. Svetlobne vitrine se lahko ob državnih cestah v naselju postavljajo zunaj vozišča državne ceste. Inšpektor za ceste lahko z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo, odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja upravljavca državne ceste (DRSI). Poleg tega lahko inšpektor za ceste v teh primerih zoper kršitelja ukrepa tudi v prekrškovnem postopku.

Več o človekovih pravicah v prometu in sorodnih temah bomo lahko slišali na okrogli mizi z naslovom “Varovanje človekovih pravic v prometu”. Dodatne informacije o dogodku dobite na spletnem naslovu www.prometnidan.si.

okrogla_miza

Viri:

scenic.org

drivingtests.co.nz

Fakulteta za pomorstvo in promet

Inšpektorat RS za infrastrukturo

Slikovno gradivo: pixabay

 

Save