Ženske, ki se niso zavihtele na plesišču, temveč v mehanični delavnici

Mehanične delavnice še vedno obvladujejo večinoma moški predstavniki, vendar pa je zanimivo zlasti dejstvo, da so tudi ženske nekdaj imele precej pomembno vlogo pri popravljanju avtomobilov in so to delo zelo pridno opravljale.

V ZDA so dandanes mnoge na tem področju tudi zelo uspešne, čeprav se mnoge še vedno počutijo kot ženske v moškem svetu, svoje znanje pa aktivno prenašajo na ostale predstavnice. Porast števila mehanikaric se zdi nedaven trend, vendar pa so gospe vrtele ključe že od samih začetkov avtomobilske zgodovine. Med 1. Svetovno vojno so ženske po Evropi vozile rešilne avtomobile za Rdeči križ. S svojimi vozili so dobavljale zaloge in jih vzdrževale, kar je vključevalo med drugim manjša mehanična popravila. Ena izmed njih je bila tudi ameriška zbiralka umetnin, romanopiska in pesnica Gertrude Stein, ki je v svojem Fordu s takratno življenjsko partnerko prevažala zaloge francoskim bolnišnicam in med drugim razvijala svoj mehanični talent. Leta 1902 je Mary Anderson iznašla patent brisalca v avtomobilu, na idejo pa je prišla med obiskom New Yorka, ko je zgroženo opazila, da vozniki pri dežju zaradi slabe vidljivosti odpirajo zarošena okna. O tem ali je kdaj v delavnici vrtela ključ ni podatka, nedvomno pa je imela vso potrebno orodje pri sebi navdušena 22-letna voznica Alice Huyler Ramsey, ki je kot prva ženska v družbi še treh sovoznic prevozila razdaljo od New Yorka do San Francisca. Do leta 1910 je bilo med vsemi imetniki vozniškega dovoljenja kar 5 % žensk, številka pa je skokovito narasla s pojavom električnega zaganjalnika, ki ga je dve leti kasneje izumil Charles Kettering. Ena pomembnejših ženskih inovatork je bila tudi igralka Florence Lawrence, ki je iznašla idejo smernika za avtomobile v obliki signalizacijske roke, in imela pomembno vlogo pri spodbujanju ženskih voznic. Leta 1916 sta se Alice Burke in Nell Richardson, skupaj s svojim mačkom, podali na petmesečno več tisoč kilometrsko pot po 25 ameriških zveznih državah in pozivali politike k dodelitvi volilne pravice vsem ženskam. Wilma Russey je leta 1915 postala prva ženska poklicna taksistka v New Yorku, odlično pa se je znašla tudi v mehanični delavnici. V letu 1916 je ameriška organizacija ženskih skavtinj »The Girl Scouts of America« dala pobuda za pridobitev avtomobilistične značke, kjer so morala dekleta pokazati veščine vožnje, mehaničnih popravil in izvajanja prve pomoči. Mehanikarica Helen J. Owens je na primeru avtomobila newyorških registrskih tablic iz leta 1918 pokazala odličen primer mehaničnega stola, ki ga je nadomestil kar vzdržljiv sprednji odbijač. Ko je Henry Ford leta 1922 odprl prvo tovarno v Phoenixu, je v njej zaposlil samske ali ovdovele ženske, ki so opravljale delo pri montaži in varjenju. Fordova žena je bila namreč velika nasprotnica temu, da bi poročene ženske delale izven doma. Kljub sami Fordovi izjavi, da so ženske samo začasen dejavnik v industriji, pa se sam ni mogel bolj motiti.

Kratkoročnost njegovega pogleda dokazuje masovna ameriška mobilizacija med 2. svetovno vojno, ki je za izdelavo zahtevanih strojev in orožja popolnoma ustavila domačo proizvodnjo avtomobilov. Tovarne so v polnem obsegu začele izdelovati vojaška sredstva, za mnogo tekočih trakov s torpedi in letalskimi motorji pa so stale številne ženske. V obdobju vojne so morali zaposliti veliko število delavcev in mnogi med njimi, zlasti ženske, niso imeli osnovnega tehničnega znanja. Zavoljo takratne kongresnice Edith Nourse Rogers, ki je začela program za ustanovitev Ženskih pomožnih vojnih enot (WAC), so bile ženske zaposlene tudi kot mehanikarice za oborožene sile. Delovna uniforma mehanikaric, voznic avtomobilov, avtobusov in tovornjakov je bil kombinezon kaki zelene barve, ki je bil zelo podoben oblačilu moških kolegov. Tovrstna oprava je bila ekonomična, hkrati pa ženske tako niso pretirano izstopale med zaposlenimi v vojski doma in po svetu. Ženska je lahko nastopila katero koli dovoljeno vojaško delovno mesto, ki mu je bila fizično kos, saj jih je pomanjkanje moške delovne sile med vojno spodbudilo k opravljanju zahtevnejših del od strojepisk, uradnic in fotografinj. Nekatere so si tako lahko pridobile nova znanja in kvalifikacije, med drugim tudi poklic mehanikarice, šoferke in strojničarke. Druga svetovna vojna je za ženske pomenila ogromno priložnosti za delo, saj so moški odhajali v vojsko in z odhodom v tujino puščali službe, ki so bile pred tem zanje zaradi splošnega mnenja o sposobnosti njihovega dela nedostopne. Tako so lahko opravljale delo, kjer so se razvijale, uživale v naravi dela, bile zanj tudi dobro plačane, hkrati pa imele možnosti za napredovanje. Tako so začele izdelovati letala, bojne ladje, orožje in tanke, s tem pa krepile tudi timski duh in pomembno prispevale k izpolnjevanju potreb za vojno.

Po vojni so se razmere bistveno spremenile, saj je vojno gospodarstvo usahnilo, ženske pa so morale zapustiti delovni trg in delovna mesta pustiti vojnim veteranom. Ameriška zgodovinarka Joanne Meyerowitz, ki proučuje vlogo žensk v povojnem obdobju, je v reviji Ebony magazine odkrila nekatere članke na temo uspešnih žensk, med katere je spadala tudi temnopolta Louise Williams. Mati dveh otrok je bila prva temnopolta mehanikarica pri American Airlines, ki je bila uspešna v svojem poklicu, hkrati pa tudi skrbna mati. Leta 1995 je revija Women in Tehnology objavila članek o Betsy Hoffman, vodji oddelka za avtomobilsko tehnologijo na Tehnični fakulteti v Vermontu in prvi ameriški ženski dobitnici certifikata odličnosti na področju mehaničnih storitev (Automotive Service Excellence L1 Advanced Engine Performance Certification). Hoffmanova na možnosti zaposlovanja ženske v avtomobilskem sektorju gleda optimistično, saj je po njenem mnenju, vsaj v fizičnem smislu, ovir zanje vedno manj. Delo po njenem mnenju zaradi tehnološko zahtevnejših računalniško vodenih motorjev postaja bolj intelektualni izziv kot pa težko fizično delo.

Danes je med dobitniki tehničnega certifikata Nacionalnega inštituta za odličnost mehaničnih storitev (National Institute for Automotive Service Excellence) manj kot en odstotek žensk in Sarah Lateiner je ena izmed njih. Po opravljenem kolidžu in študiju prava, se je raje kot sodnim primerom posvečala popravilom avtomobilov. Po pridobljeni diplomi Tehničnega inštituta v Phoenixu je bila sprejeta v BMW-jev elitni mehanični program in se zaposlila pri zastopniku BMW-jev v New Yorku. Poleg menjave olja ali popravil menjalnikov v svoji mehanični delavnici v Phoenixu, ponuja nasvete ostalim ženskam, ki želijo popravljati avtomobile. Zase pravi, da je morala ostati precej vztrajna, saj temu poklicu zagotovo vlada moški klub. Kljub temu, da se mora kot zagnana ženska tehnica še vedno boriti s popolnim sprejemanjem industrije, pa študija Združenja za avtomobilski poprodajni trg (Automotive Aftermarket Association) kaže, da v avtomehanični dejavnosti ni razloga za manjvrednost ženskih tehnic. Nekateri strokovnjaki celo ugotavljajo, da ženske pri tem delu celo zelo dobre, saj so osredotočene na detajle, imajo sposobnost smiselnega razmišljanja in so bolj prijazne do strank, kar pa je pri tehnikih precej redko.

Vir: www.secondchancegarage.com