Zavij, zavij, zavij – zgodovina smernega kazalca

Nameni voznikov so bili vse do 50-ih let prejšnjega tisočletja zgolj ugibanja

Kljub temu, da se danes mnogi pritožujejo nad neustrezno uporabo smernih kazalcev nekaterih voznikov, pa so praktično vsa vozila z njimi opremljena z namenom, da ostalim udeležencem v prometu nakažemo smer zavijanja. Seveda pa temu vedno ni bilo tako, saj so morali vozniki v zgodnjih petdesetih letih smer zavijanja nakazati kar z iztegnjeno roko skozi okno. Nadvse neprijetna zadeva, kadar vreme ni bilo ravno prijazno za mahanje pod milim nebom. Lastniki nekaterih oldtimerjev verjetno tovrstno gestikuliranje dobro poznajo še danes, saj prvi avtomobili niso imeli nameščenih smernikov. Na tem mestu se začnemo spraševati, zakaj se ni našel nekdo, ki bi si zamislil rešitev za večjo varnost in udobje voznikov.

Leta 1907 je Percy Douglas-Hamilton prijavil patent za napravo, ki je tako rekoč prikazovala načrtovano vožnjo vozila, in ga leta 1909 tudi uspel pridobiti. Ker so bili vozniki vajeni znakov z lastnimi rokami, je iznašel luči v obliki roke, da bi jih ostali vozniki lažje razumeli. 1914 je nato igralka nemih filmov Florence Lawrence oblikovala mehansko signalizacijsko roko, vendar ji izuma ni uspelo patentirati. Ko je voznik pritisnil na gumb, se je na zadnjem odbijaču avtomobila preko električnega pogona dvignila roka, ki je nakazala smer zavoja. Prvi utripajoči smerniki naj bi se pojavili leta 1920, medtem ko o patentu prvega modernega smernika govorimo leta 1925 in sicer ga je Edgar A. Walz poskušal prodati večjim proizvajalcem avtomobilov. Ti žal niso pokazali posebnega zanimanja in patent je 14 let kasneje potekel. Medtem so vozniki in inovatorji še naprej poskušali izumljati druge rešitve. Institucija Smithsonian ima v lasti ročno izdelano signalno napravo, ki jo je Oscar J. Simler izdelal leta 1929. Ta je sestavljena iz štirih signalizacijskih luči različnih oblik, ki prikazujejo vožnjo »počasi«, »stop«, »levi« in »desni zavoj«.

V Evropi so voznikom ponujali signalne naprave, t.i. »Trafficators«, ki so se s pomočjo elektro magnetov na stebru vrat horizontalno dvigovale in tako označevale spremembo zavoja. V signalni ročici se je v poziciji delovanja (»on«) prižgala majhna žarnica, medtem pa je bila v času mirovanja (»off«) pospravljena ob stebriček vrat. To je bil izjemen korak bližje k voznikovi varnosti, saj je imel zdaj lahko roke mirno na krmilu. Čeprav podjetje Ford v tistem času na ameriških avtomobilih ni ponujalo smernih signalnih naprav, pa so imeli nemški avtomobili »Model A« trafikatorje že tovarniško vgrajene. Izdelovalo jih je švicarsko podjetje Scintilla, ki je ponujalo modele tako za desno kot levo stran. Voznik je za dvigovanje mehanske ročice pritisnil na stikalo, ki se je nahajalo na sredini armature. Trafikatorji, ki so jih uporabljali pri avtomobilu »Model A«, spominjajo sicer na pol manjšo obliko signalne roke strojevodij Kraljevih bavarskih državnih železnic že iz leta 1890. S pojavom modernejših smernih kazalcev, so trafikatorji na zadovoljstvo nekaterih voznikov počasi izginjali. Slaba plat teh precej ranljivih ročic je bila, da so se pogosto odlomili in tako ostali v položaju nedelovanja (»off«).

Prvi serijski avtomobil, ki je bil opremljen z utripajočimi smerniki, je leta 1938 v ZDA ponudil proizvajalec Buick. Kot varnostni mehanizem so jih najprej razvili za zadnji del avtomobila, medtem ko so jih leta 1940 nadgradili še na sprednji del in z avtomatsko izključitvijo. Istega leta postanejo del standardne opreme pri vozilih znamk Buick, Cadillac, LaSalle in Hudson Country Club, z doplačilom pa so na razpolago tudi pri vozilih znamk Chevrolet, Oldsmobile, Pontiac, Hudson in Packard. Leto kasneje jih pri vseh svojih modelih kot opcijo začne ponujati tudi podjetje Dodge. Po 2. svetovni vojni nato ročice za smerne kazalce vse pogosteje začnejo nameščati na levo stran krmilnega mehanizma. V petdesetih letih si je marsikatero ameriško gospodinjstvo lahko privoščilo dražji avtomobil z močnejšim motorjem, dvema tonoma barve in celo smernimi kazalci. V tistem času slednji niso bili samoumevno vključeni v opremo, česar pa si danes pri modernih avtomobilih ne moremo več predstavljati. Pogosto je zgodba takšna, da če se že moramo soočiti z okvaro smernikov, počakamo raje do doma ali dokler nas ne ustavi policijska kontrola, kot da bi iztegovali roke iz okna. Tu smo seveda popolnoma prepuščeni milosti ali nemilosti čudes, ki jih ponuja sodobna tehnologija, bodisi držeči ročico smernega kazalca ali »selfie stick« palice.

Vir: secondchancegarage

Slikovno gradivo: www.youtube.com